ŠKUC, LJUBLJANA, 2009

Portreti Irene Kazazić so tradicionalni po temi in programu, a vpeti v sodobni igrivi fluid našega časa. Mali formati razkrivajo intimizem v doživljanju in ustvarjanju. So kot osebni album sopotnikov slikarke, ki je v tišini svojega studijskega prostora znova zgradila in premislila svoj odnos in hvaležnost do bližnjih. Zunanja površina obraza je, tako kot zunanja površina slike, le prvi korak na poti k človeku. Kaj je to približevanje, razumevanje drugega?

Portreti so poklon neponovljivim individualnostim in so slavljenje človeškega odnosa. Značilno so nastali skozi dvojni odmik: kamera – fotografija, spomini. Oboje ima predznak kultiviranega in reflektiranega. V tem, da so nekateri portreti nastali po fotografijah, ki so jih portretiranci sami izbrali, se kaže obojestranska odprtost med avtorico in njenimi upodobljenci. Pretočnosti in srečevanja v fluidnosti spomina so se (do)končno ustavile na naslikani površini. To so obrazi kompromisa med bogatim notranjim doživljanjem in estetsko zunanjo dovršenostjo. Telesa plešejo v spiralah življenja, preko bordurnega roba se zazrejo v nas ali neki nam neznani cilj aktivnosti in prihodnosti. Ali pa se ne zmenijo za definirano postavitev, opustijo konvencije in živijo sebi lasten svet. Na nek način so tradicionalno idealizirani, reprezentativni in izraz slikarkine notranje nuje, da vadi portretno disciplino, ko sploh ne gre za naročila. Tako se postavi ob bok mojstrom iz preteklosti in vztrajno odkriva, zase in za nas, sugestivno moč portretnega slikarstva.

Sprva obraz nastopi kot identifikacijski okvir. Je naslikan zapis definitivnega, zamrznjenega trenutka v času. Druga raven branja, poglabljanja v sliko, je fluidna.

Psihološko stanje igrive fluidnosti, fleira lahkotnosti in mimobežnosti zelo dobro omogoči vizualizacijo posebnega stanja spominjanja in refleksije. Tu je vzpostavljena časovna in fizična distanca do tistega, kar je izbrana oseba slikarki pomenila in do tistega, kar so nekoč skupaj ustvarili. Vedno gre za specifične odnose, učenja in spoznanja. Odsotnost atributov, le tu in tam lahko zaslutimo dejavnosti upodobljencev, je nadomeščena z likovnim izrazom. Obrazi in telesa so kot z izohipsami izpeta pokrajina,v prežganih tonih, ali plakatnih barvah, hoteno ljubko dekorativni ali hoteno izčiščenih barv in linijske estetike. V nenavadnih rezih in izrezih, obratih figur, zornih kotov in možnih vpogledov se kaže vpliv fotografskega medija, ki ga slikarka lahkotno uporablja kot orodje ustvarjanja. Računalniško generirane manipulacije so našle pot nazaj v slikarski medij. Fotografije portretirancev so nastajale sproščeno in ob različnih priložnostih. Fotoaparat je le beležil, tisti klik je bil le v službi kasnejše ustvarjalnosti v avtoričini tišini in samoti ateljejskega dela. Tisti tišini, ko je sama z reprodukcijo, umetniško intencijo in predvsem spomini. Vse to je oblikovalo končno podobo.

Pri pisatelju si bomo izposodili verze, da bi nekako premostili vrzel ali neugodje tistega gledalca - portetiranca, ki na naslikani podobi išče podobnost in morda ni zadovoljen.

Vse kar si že bil,
in vse, kar boš – nisi. Le
to, kar si – si ti. (V. Bajac)

Slika kot ogledalo? Da, ogledalo skupnega časa portretiranca in slikarke, a v imaginativnem in interpretativnem razkoraku. Ko se pomudimo ob likovni plasti branja, se zdi ta še najmanj problematična, saj se da ubesediti slogovne značilnosti. A naj nas ne zavede minimalizem sredstev in izraza. Znati poenostaviti, znati biti zadržan ali frivolen v slikarskem govoru, je tudi posebna disciplina. Plakatnost barv, bližina stripovskemu jeziku in grafitni umetnosti ustvarjajo ples plemenitega in trivialnega, neposrednega in zasanjano odmaknjenega, in ta dinamiče razpon podpira duhovno raven branja te serije portretov. Na koncu nam slikarkin avtoportret pove veliko. Odprt, v nas zazrt obraz, poln vitalizma, v poudarjeno žareči rdeči barvi kaže brezkompromisno in drzno držo. Je vsa izpostavljena, prisotna tukaj in zdaj.

Ina Širca